Še vedno se spomnim, kako smo v šoli s svojimi učenci v času njihove šole v naravi, šli na nočni pohod. Dva dni prej, so otroci najprej izdelovali svoje lučke, vsak je dobil prazen in čist kozarec za vlaganje, na njega pa so poljubno kaj narisali in pobarvali z barvami za steklo.
Nato smo spletli še mrežo kot nekakšen makrame, da je to bil pravzaprav kot ročaj, da so lahko držali lučko v roki, notri, pa smo prižgali svečko, oziroma zaradi varnosti so bile to baterijske lučke, ki so izgledale kot svečke. Tako so si otroci sami naredili ročne svetilke. Medtem pa ko smo učitelji imeli tiste prave ročne svetilke. Sicer naš nočni pohod ni bil čisto po temi, a vendar je bilo kar nekaj odsekov tu pa tam, ko ni bilo javne razsvetljave.
Prav tako, pa je bilo otrokom zelo všeč, da so nosili po rokah te svoje, doma narejene ročne svetilke. Tudi vzdušje je bilo zelo mirno in ni bilo nobenega zafrkavanja in zbadanja po poti. Smo pa seveda drugače vedno imeli tudi prave ročne svetilke. pa tudi učenci so jih mogli imeti s sabo. Čeprav so se večinoma z njimi igrali po sobah, ali pa ko so se ponoči plazili po hodnikih iz ene sobe v drugo sobo. Morem reči, da so se kar zabavali, navsezadnje smo mi bili v njihovih letih isti. Edino za tisti dan, ko pa smo šli na sprehod po gozdu z pravim okolijskim vodnikom, pa so ročne svetilke še kako prišle prav in takrat so bile res obvezne.
Hecno je bilo, ker smo učitelji imeli s sabo tudi baterije, čisto po slučaju, medtem ko je dvema ugasnila tista ročna svetilka, ker je bila celo noč prižgana in baterijo preprosto spraznila. Tako je bilo res hecno, ker smo imeli baterije zraven, kot da bi vedeli. In na koncu so to bile še takšne ki so pasale.…